Pri potovanjih najbolj sovražim avtobuse in vlake. Tista teža pravilne poteze, pravilne izbire prave postaje. Odgovornost, cene norveških železnic. Zato sem se potil in živčno presedal vsak dan s popolno koncentracijo, da se bom iz vlaka ali avtobusa spokal na pravi postaji.
Ker "Second cousin" živi kakšnih 20 km ven iz Osla, sem se vsako jutro moral najprej pol ure vozit z vlakom, potem ko sta me ona ali njen mož peljala na bližnjo postajo v
Stroomen.
Norvežani so kul. En večer, ko sem isti dan zjutraj z nočnim vlakom prišel nazaj iz Bergna, sem na vlaku zaspal. Pa sta me kar dva tam zbudila in rekla, da sta samo še dve postaji do moje končne, češ da sta prej slišala, ko sem govoril s teto, ki štemplja karte. Zelo prijazno.
Oslo.
Če živiš pri družini, to s seboj potegne tako prednosti, kot tudi slabosti. Največja slabost je zagotovo izoliranost od družbe. Res je, da imaš nekoga, ki ti pomaga, nudi vse kar se za življenje nudit da, ampak njihovo družabno življenje seveda teče naprej. Zato sem si Oslo ogledal sam. Zato mogoče name ni pustilo takega vtisa, kot zahodna obala ali center, švedska meja, kjer sem vseeno imel neko možnost spoznavanja novih ljudi, podobnih turistov in kul norvežanov.
Ko stopiš iz vlaka, železniške postaje v Oslu, stopiš v res hudo bedo novodobnih beguncev. Narkomani, prostitutke, alkoholiki in tatovi. Če preživiš železniško postajo z vso lastnino, potem preživiš Oslo.
Mogoče beseda ali dve o priseljencih na Norveškem. Mislim da v 80. letih prejšnjega stoletja je bila na Norveškem ena velika kriza delavcev. Zato so vsepovprek delili državljanstva predvsem priseljencem iz Bližnjega Vzhoda, zato je v centru, Oslu prebivalstvo zelo zelo mešano. Arabci so se po razlagi mojih Norvežanov "socializirali", postali enakovreden člen družbe in ne izstopajo kot naprimer priseljenci zadnjih desetih let, ki naj bi večinoma prihajali iz Somalije. Ti znajo biti v kombinaciji s cigani tvorit eno zelo neprijetno atmonsfero "fehtanja" za denar in pobiranja raznih plastenk, pločevink, hkrati pa povzročajo neprijeten občutek opazovanja, saj opazujejo tvoj nahrbtnik kot bi bil zlat.
Glavna ulica v Oslu naziv Karl Johans Gaten, na njej so najdražje restavracije, trgovine in famozni butiki. Na enem koncu ulice Oslo Central Station, na drugem Kraljeva palača.
Vmes ob ulici še Narodno gledališče, Univerza, Hard rock cafe in parki, drevoredi ...
Najbolj od vsega se mi je v spomin vtisnila Kraljeva palača. Mogočna. Zastražena in iz zadnje strani zaparkirana z vojaškimi vozili Lepa. Hiša od njihovega kralja pač. Iz vseh strani obkrožena z mogočnimi mogočnimi drevesi, ki so del parka, ki je lepši kot ... Kot kakšen drug park.
Norvežani se lahko sončijo v vseh parkih (Naslednjič še kakšen mlajši dokaz.), razen v tem, kraljevem parku. Ampak tudi tukaj se 3 metre stran od ograje, ki ograjuje park že nastavljajo soncu prvi upravičeno zmrznjeni meščani.
Ko hodiš in opazuješ ljudi, se hitro premikaš med neštetimi ljudmi in hodiš nekam s ciljem. Takrat ne misliš. Ugotovitev Osla.
Zato sem prehodil celo mesto in šel pogledat še famozno Opero, ki je zgrajena iz marmorja, bela, lepa. Posebnost, kot ajflov stolp, kolosej itd. ki je manjkala Oslu, pa so si jo napredni Skandinavci zgradili pred nekaj leti. Mojstrski izdelek, ki se spušča povsem v morje, omogoča počitek, razgled in relaksacijo. Zanimiva stvar, katere edina slabost je v tem, da leži 50 metrov od edine obvoznice Osla.
Potem je dan minil.
Tako zlahka se zdi. =)
